Človek za Yggdrasil craftom

Sedim za delovno mizo. Sedim in razmišljam. Razmišljam o novem projektu. O tem ki je pred mano in to je to kar trenutno berete.

Ja začel sem pisati blog. Ampak zakaj? Zato da vam predstavim Yggdrasil craft in njegovo poslanstvo in da predstavim sebe, ki poizkušam živeti to poslanstvo.

Ja, če to berete najbrž že poznate Yggdrasil craft in mogoče tudi mene, kakorkoli upam da boste uživali v branju in mogoče začutili to energijo, ki jo poskušam predati v svet.

Bilo je nekje tri leta nazaj, ko sem sedel na delovni mizi v šolski delavnici in gledal kos odpadnega topola, ki je prihajal iz mojega zaključnega izdelka. Gledal sem ta kos in si želel narediti žlico. Vzel sem olfa nož in začel. Po nekaj minutah in nekaj grdih pogledov profesorja, sem že videl grobo obliko žlice. Takrat v tistem trenutku sem vedel, da hočem izdelat leseno žlico. Ta želja je obstala v meni dlje, kot sem pričakoval. Po nekaj mesecih sem odkril Lesnik woodcraft in mu začel slediti. Če se prav spomnim sem ga celo vprašal če rabi kakšnega vajenca, toda se ni izšlo. Potem pa v kratkem vidim da bo imel delavnico izdelave žlice in meni so se oči kar zasvetile. To sem moral iti. In sem šel in tam spoznal prijetne ljudi. Z enim sva danes dobra prijatelja in kadarkoli sva skupaj se ustvarja. Navadno nič koristnega, toda imamo se fino. 

Ene izmed prvih žličk

Delavnice je konec in imel sem znanje, orodje in čas. Vsak dan so nastajale nove in lepše žlice. Ko jih sedaj pogledam in vidim ta ogromen napredek, sem presrečen da sem se odločil za vztrajanje.

Takrat pa pride ideja o Yggdrasil craftu in odločil sem se da ji sledim. Izdelal sem logotip in stran na Facebooku in stopil na pot podjetništva. No, lažem. Ko sem hotel sem se prestrašil in tudi kdo bi kupoval lesene žlice od 18 letnega metalca? Nihče. Pa tudi samozavesti nisem imel. No, saj je tudi danes nimam.

V naslednjih dveh letih sem imel dve "normalni" službi, toda nobena ni bila "normalna". Najprej sem delal v bližini Celovca, kot mizar, gozdar, hlevar, vrtnar in skoraj kot natakar. Ja delal sem vse in to po več kot 12 ur na dan in tudi v nedeljo je bilo potrebno počistiti hlev. Po 2 mesecih in pol sem videl, da to ni zame in na veliko razočaranje vseh prijateljev, znancev in celo družine, saj je bila "avstrijska plača", sem odnehal in šel domov.

Po tem sem začel delati izpit za avto, saj sem dovolj prihranil iz avstrije. Takrat pa je bila brezposelna tudi mami in odločila sva se, da kdor prvi dobi službo dela, drugi pa ostane doma in pazi očeta (ima multiplo sklerozo). Toda po skoraj letu upanja da bo začel telovaditi in bo dejansko koristilo da sem ostal doma, sem obupal. In šel v novo "normalno" službo.

Tokrat je bilo drugače, saj sem se spoprijateljil z skoraj vsemi in sem se rad družil z njimi tudi po službi. In bilo je hladno in to sem oboževal. Delal sem v skladišču s hrano. V celicah je bilo okoli -20° zunaj pa 35° in tak šok ti pride počasi do živega. Po skoraj letu dni sem postal vodja izmene. Nisem bil prva izbira, toda pri 20 letih sem postal vodja izmene. Vozil sem viličarje, tovornjake in enkrat celo šleperja. Bilo je zanimivo delo, toda z določenimi stvarmi se nisem strinjal. Vmes sem vzel kredit in si kupil les, orodje in dostavni avto. Začel sem preurejati delavnico, saj sem načrtoval da bom nekoč sam svoj šef in imel svojo mizarstvo.

Nato pa sem 2 meseca nazaj zbral pogum in dal odpoved. 

Začel se je eden od hujših mesecev mojega življenja in rabil sem veliko moči da sem vztrajal naprej. Ne poznam veliko ljudi, toda 99% vseh me v tem ni podprlo. Bil sem norec, idiot in še kaj hujšega.

Zakaj?

Ker sledim svojim sanjam. Nihče od teh 99% ne razume tega. Vsi mislijo da je glavno imeti službo z dobro plačo in delati to kar drugi hočejo ali pričakujejo. Najbrž se bo večina malo zamislila, vsaj upam, potem pa mi nekateri zamerili in me izbrisali iz svojega življenja, nekateri pa se bodo zamislili in mogoče sami sledili svojim sanjam. Morda pa se bomo srečali v prihodnosti in bom izvedel da vam je ta blog pomagal, da ste stopili iz cone udobja in naredili to kar vam pravi srce.

Po tem težkem mesecu pa sem se soočil z kruto realnostjo. Zdaj je potrebno delati in zaslužiti, saj v svetu odraslih na žalost obstajajo položnice in krediti za odplačevat.

In zdaj se moram poleg mizarstva, naučiti še prodaje, promoviranja, vso papirologijo (in niti še nisem odprl s.p.), itd.

Zdaj odkrivam da ni lahko slediti sanjam, toda vem da so tam nekje ljudje, ki čakajo da odkrijejo moje delo in jim s tem lahko polepšam bivalni prostor in tudi vsak dan, saj moja želja je da podarim nekaj več, kot kos lesa. Moja želja je da vam podarim zdravilno energijo gozda in drevesu novo življenje.

Zato delam brez električnih orodij in strojev, saj tako bolj začutim ta les in ga res obdelujem z spoštovanjem in ljubeznijo. S tem pa sem združil obe moji veliki ljubezni in sicer srednji vek in izdelavo masivnega pohištva.

In tudi ko rečem da delam z ljubeznijo, se ne lažem. Samo pomislite kdo bi tako garal, če res nebi oboževal tega kar dela. No in niti ni grozno garanje. Je res da hitreje zašvicam, toda to nikomur ne škodi. 

Delo je težko, toda vredno vsega truda, kar boste lahko poizkusili tudi sami. V kratkem načrtujem delavnico o izdelavi žlice, toda moram narediti še nekaj nožev. Mogoče pa naredim delavnico o izdelavi nožev, nikoli ne veš. In pa ko bo delavnica končana in bom imel dovolj orodja, boste lahko vsi ki si to želite, poizkusili izdelati kakšno orodje.

Želja je, da bi ustanovil mizarsko šolo, kjer bi vas popeljal čez osnove in bi tako sami lahko začeli izdelovati pohištvo, kot naši predniki.

In zdaj sem spet tukaj pred delovno mizo. Razmišljam, ali naj objavim ali ne, ali je bilo sploh vredno pisati in ali sem vam vsaj malo predstavil človeka za vsem tem? 

Tega ne vem, vem pa da veliko stvari še nisem povedal in vem, da je pred mano še ogromno pisanja. Danes sem opisal bolj osebno pot do tega, kar danes počnem. Veliko vprašanj je še neodgovorjenih in večina je mojih. Vsak dan iščem pomen vsega tega, kar delam in vsak dan je nekaj novega. 

Danes je pomen, da vam povem da se vse da in da smemo odnehat. Mogoče bom že jutri šel nazaj v službo, toda zgodbe Yggdrasil crafta nebo nikoli konec. Vem da bo enkrat uspelo in nebom odnehal.

Upam da sem se vam vsaj malo predstavil sebe. Človeka za Yggdrasil craftom.

Lepo bodite, ne obupajte in se beremo naslednjič.

Žiga